Ali si nor? Ti je tega res treba? Pa saj stalno hodiš v Afriko, a ni to dovolj? Nekaj stavkov, ki so spremljali mojo odločitev, da si ogledam Irak. Turistično. Tudi zato me je nasmejal komentar znanke, da če bi imela ona službo, ki bi jo poslala v Irak, da bi takoj dala odpoved. Razmišljal sem, če ji povem, da je to moja želja in da grem tja čisto neslužbeno. Včasih se odločim, da ne razlagam svoje resnice. Priznam, da me je spremljal nenavaden občutek. Naj res grem? Je nevarno? Ko so pred meseci bombandirali nekaj točk v Iraku, sem celo preveril pri agenciji, če bo tura odpovedana. Trideset vas gre. Še večje presenečenje je bila starost nekaterih sopotnikov. Krepko čez osemdeset je imel najstarejši. Snemam klobuk, da je duh avanturizma tako prisoten med Slovenci. Res pa je, da je bil Irak skoraj štirideset let praktično nedostopen. Spomnil sem se, kako sem pred leti imel predsodke do Irana, sedel v letalo in odletel. Izjemni izkušnji naproti. 

 

Se bi slikali z mano, je bilo vprašanje nekaj prvih dni na jugu Iraka. Zdelo se je, da smo turisti dobrodošli. Nenavadna dobrina, ki prinaša upanje. Nasmehi, s telefonom so mahali tudi tisti, ki niso znali angleško. Welcome, welcome, je bila beseda zahvale. Toplina izkušnje Irana se je samo stopnjevala. Prijaznost Iračanov se je zdela še večja. Sedimo v hotelu. Kar naenkrat vstanejo vsi okoli nas. Notri stopijo policisti in vojaki. Sedejo za sosednjo mizo. Prinašajo sadje, baklave, kavo. Pomembna delegacija, se zdi. Obrnem se. V tistem me pogleda vojak z rdečo baretko. Strumno stopi do nas. Vstanem, on poda roko, jaz njemu in v perfektni angleščini vpraša, od kje smo in kaj delamo tu. Ni se zdelo, da bi bilo to zasliševanje. Bolj prijateljski klepet. Tu smo za vas gospod, želimo, da se počutite varno. Vas lahko povabimo jutri na kosilo? Žal se urnik pokriva z odhodom. Tu je moj osebni telefon. Če boste kaj rabili, smo tu za vas. Z gospodom sva vodilna za varnost v regiji Nasiriyah.  Veseli smo, da ste tu. Razmišljam, če pride kdaj šef policije do turistov v Ljubljani, Bledu ali Mariboru. Verjetno bi tudi njim pomenilo to nekaj. Nam je. Prav posebno dobrodošlico. 

 

Na terasi hotela v svetem mestu Karbala ne točijo alkohola. Tu morajo tudi turistke nositi abaje, ki pokrijejo vse, razen obraza. Politika države, ki jo spoštujemo. Včasih, priznam, se vprašam, kakšno politiko imamo v Evropi. Do svoje kulture in do drugih kultur. Zvesti liberalec v meni se zaveda izziva, ki ga nosijo migracije. O tem ni široke razprave. V duhu stropnosti. Si za, si proti, si naš, si njihov. Klepetamo ob šiši, ki je družabna spremljevalka Iraka. V tistem lokalni vodič izreče stavek, ki mi da misliti. Veste, jaz ne dobim vize, da pridem k vam v Evropo na obisk. Za vas sem terorist. Preprosto za to, ker sem rojen v Iraku. Preobujem čevlje. To delam pogosto. Težko je soditi svet drugih iz lastnega fotelja. Tudi zato se mi zdi prav, da svet vidiš. S svojimi očmi. S svojim razmišljanjem. S svojo hrbtenico. In priznamo ali ne, lahko leporečimo o enakosti ljudi. Za nas so oni teroristi. V večini pogledov. V večini razmišljanj. Predvsem tistih, ki sveta tu niso nikoli videli in ga verjetno nikoli ne bodo. 

 

Babilon. Zdi se, da nas je objela zgodovina. Zgodb, velikanov, moči. Kako zanimivo se zgodovina spreminja, razmišljam, ko opazujem ostanke nekoč najpomembnejšega mesta v antični Mezopotamiji. V tistem, ko razmišljam, kje je vse hodila noga Aleksandra Velikega, me v sedanjost pokliče glasno petje. Osnovnošolski obisk iraških deklet. Stare morajo biti nekje deset let. Mahajo, pojejo. Radost in življenje se čuti. Se lahko slikamo z vami. Standardno vprašanje, ki mu vedno pokimamo. Seveda pa je zvedavost tudi spremljevalka mojih popotovanj. Jih lahko vprašate, koliko od njih bo postalo predsednica države? Čutim, da spravim lokalnega vodiča v manjšo zadrego. Ženskih predsednic očitno niso vajeni. Tega se seveda zavedam, vendar je dolžnost popotnikov, da spreminjamo razmišljanja. Skoraj polovica mladih punc dvigne roko. To je upanje. Tokrat bom z nasmeškom praznoval osmi marec. Z zavedanjem, da bo borba še dolga. V upanju, da eni od njih uspe. Takrat bom verjel, da ima Babilon posebno energijo še danes. 

 

Ni Iraka brez Sadama Huseina. Njegove zgodovine. Zapuščine. Mnogih bolečin. Stahotnih dejanj. In seveda več kot stotih palač, ki so mu pripadale. Tista nad Babilonom je bila prav posebna. Verjetno je črpal energijo moči iz Babilona in bil prepričan, da je prav on lahko celo večji od tega kraljestva. V tistem vidim, kako brcne sedemletnik žogo v palači. Direktno v zid. Tam, kjer je verjetno Sadam sanjal o vzponu, vsemogočnosti. Boleče je gledati, kako palače propadajo, kako po njih rišejo grafite. Vendar ta brca žoge v zid nosi sporočilo. Velikanom, ki v pohlepu moči vladavine iščejo svoj nadbožanski status v družbi. Padci so boleči. Znani. Nekatere obesijo, nekateri umrejo v pobegu pred lastnim narodom. Vladanje je odgovornost. In dobro vlada lahko samo tisti, ki je naredil resno osebno analizo. Moč spremeni človeka. Prepogosto v še večjo žival. Ki žre lastne otroke. To je nevarnost politike, ki se je premalo zavedajo tisti, ki se podajo na pot prestola. Tako majhni lahko postanete v zgodovini, da bo v vaši dnevni sobi nekoč osnovnošolec brcal žogo. Ta svet, predvsem pa človeštvo in njegova prihodnost pa krvavo rabi voditelje, kjer si bo vsak osnovnošolec želel postati on. Oziroma še bolje, ona. Vzor. Spoštovanje. Upanje in zupanje. Vera, če želite. V tisto, skupno dobro. Prav vseh. Je to sploh še mogoče? 

 

Bagdad. Prestolnica, ki nosi toliko sporočil. V Iraku se zdi, da je zgodovina pisala svoja poglavja. Z debelimi črkami naslovov. Poglavja, ki jih ni za zanemariti. Obožujem ulice, kjer imajo knjigarne glavno besedo. Dobro, zamižim, ko vidim vmes poceni plastično robo. Davek sodobnega časa, očitno. Ulica Mutanabbi je sinonim za intelektual Bagdada. Kavarna Shabander pa objame vsakega s prav posebno energijo. NI čudno, saj so se tu srečevali pisatelji in umetniki, ki so pogosto bili trn v peti režimu. V teh krajih se to plača. Pogosto s krvjo. Leta 2007 je pred kavarno ekplodiral avto, ki je ubil več sto ljudi. Vključno z štirimi sinovi lastnika. Odziv celotne javnosti je bil hiter, kavarno se je prenovilo. Režimi lahko jemljejo življenja, ne morejo pa vzeti skrivnostne energije, ki jo nosi drugačnost, poštenje, tisto dobro, na katero v svetu individualizma tako zlahka pozabimo. V tistem ugasne luč. Pogosto kasneje še zmanjka elektrike. Vendar kot da se ni zgodilo nič. Ljudje imajo svoje debate, stavim, da tudi danes moti koga kaj v trenutni vladi. Cesar je gol, je prav, da si dovolimo zaklicati takrat, ko to lahko podkrepimo z dejstvi. Oblast nikomur ne daje pravice, da uničuje prihodnost naroda. Oblast ni dana. Je posojena v upanju, da bo tisti, ki jo izvaja, delal svet lepši in boljši. Je to res tako težko dojeti? Spijem čaj, se poklonim lastniku in že se izgubim na bazarju, med preveč poceni robe za tako imeniten kraj. Na kavarne. Na intelektualce v njih. In na debate, ki jih prinaša energija dobrega. Samo ta ima moč, da svet spreminja. Korak po koraku, si mislim, ko ne morem zvečer zaspati. Ščepec naivnosti očitno pomaga, da mirno trdno zaspim v iraški prestolnici. 

 

Zahtevni smo. Popotniki. Naša pričakovanja. Naši pogledi. Naša prepričanja. Kaj je prav in kaj ne. Štirideset let v državi, kjer ni turizma, pusti sled. Obnemimo, ko nam hočejo zaračunati 20 dolarjev za stolp, ki je zaprt. V muzeju, kjer ni vstopnine, pravijo, da jo bodo plačali oni. Turizem ni stvar, ki se preprosto zgodi. Turizma se je treba učiti. Vendar je prav, da turizem temelji na poštenju, na tem, da se gostje počutijo dobrodošle. Na zgodbah. In na spominih. Je to iz Iraka, vneto sprašujemo na bazarjih. In oni odkimavajo. Iran, Libanon, Sirija. Država, ki ima Babilon, država, kjer se je razvila pisava, si bo morala vzeti čas, da bo znala ponuditi tisto, kar jo zaznamuje. Irak ponudi veliko. Že danes. Le z veliko potrpežljivosti ga moramo razumeti. Opazovati. Se vanj zaljubljati. Saj veste, odnosi so naporna stvar. In rabijo čas. Delo na sebi. Obeh partnerjev. Zgradili so hotele, ki presenetijo. Prijaznost in želja ljudi, ki je temelj vsega, sta prisotni. Resno se bodo morali spopasti s smetmi. To je boleče gledati. Preseneti me, kako težko je kupiti časopis, lahko pa na cesti kupite škorca. Vendar, Orient ponuja bogastvo začimb. Verjamem, da bodo kmalu razumeli, da samo poper in sol nista dovolj. Za spomin sem kupil sušene vrtnice. Kaj je lepšega kot topla kad s svečami ob njej in vrtnicami v njej? 

 

Kdaj me stisne, tako pri srcu? Kdaj se mi zasolzijo oči? Žal prevečkrat. Ko vidim na ulici starega človeka, ki steguje roko in vem, da ne zmore več delati, očitno pa je lačen. Ko hodijo otroci po cesti in prodajajo žvečilne gumije, namesto, da bi bili v šoli. In predvsem, ko vidim na ulici luknje v hišah. Ker vem, da je to povzročilo orožje. Nekdo je streljal. In če je zadel stavbo, je gotovo zadel tudi človeka. Slike na različnih koncih Iraka govorijo o mrtvih. Različnih režimov. O krutosti Sadama Huseina in temi, ki jo je prinesel v to državo ISIS. Pogosto se zadnje čase sprašujem, kaj se dogaja z zavestjo ljudi. Res ne zmoremo, da se dogovorimo, da vojn ne rabimo? Si nismo dovolj razdelili ozemlja, da bi tekmovali z znanjem, s tem, da najdemo rešitve za človeštvo? Kaj nam bo umetna inteligenca, če je neumnost človeka neomejena? Morda pa je prav v tem upanje, da človek v umetno inteligenco pripelje ljubezen in spremeni svet. Slišim vas, kako se smejite. Izvolite. Razumem orožarske lobije. Poznam interesne združbe. Vem, da ravno droge in orožje poganjata denar, pohlep, občutek nadvlade. Ampak spoštovani, težko mi vzamete vero v karmo, v ljubezen, v to, da se da spreminjati svet. Vsak po malo. Nekoč morda energiji ljubezni uspe, da premaga temo tega sveta. Morda Irak res ni najboljši kraj na svetu, da bi te v to prepričalo. Ampak dragi moji, pol osnovnošolk je dvignilo roke. Da bodo predsednice te države, nekoč. Optimisti najdemo luč. Vi pa nadaljujete s teptanjem upanja in optimizma. 

 

Vidim, da reže Irak po mojem notranjem prepričanju, da se je svet lep. Kurdi. Narod brez države. Krepko čez 20 milijonov jih je. V Turčiji, Iranu, Siriji in Iraku. Sever Iraka je pomemben del Kurdistana. In prav tu so jim največkrat obljubili državo. Amna Suraka. Rdeči muzej v Sulejmaniji govori. Zadane. Klofuta. Vse nas. Od leta 2003, ko je postal opomin vsem nam. Pred tem je bil sedež iraške tajne policije. Hkrati je bil v njej tudi zapor, v katerem je bilo zaprtih in mučenih veliko študentov, kurdskih nacionalistov in drugih disedentov. Svojo ceno pa so Kurdi plačali tudi v času ISISa. Plačali ceno. Se opravičujem. Zverinsko so jih klali. Ravno si ogledujem spominsko sobo genocida. Napad z živčnim plinom. Razmišljam, kako bi se počutil sam, če ne bi imeli svoje države. In bi nekaj tisoč rojakov nekdo zastrupil in pobil z živčnim plinom. Koliko travm, bolečine bi to prineslo narodu, ki še zdaj ne more pozabiti na delitev med rdečimi in belimi. V tistem me prosi novinarka kurdske televizije, če sem pripravljen dati izjavo. Prav iskreno jim želim, da se bodo nekoč zaljubljali v lastni državi. Ja, svobodno, lastno državo želim. In se ob tem počutim kot na tekmovanju za miss sveta. Mir v svetu. Mi ostane kaj drugega? Opomin in spomin na Amna Suraka bo za večno z menoj. Kot je Toul Sleng v Kambodži.  Auschwitz na Poljskem. Opomini in spomini, v to verjamem, pa pomembno vplivajo na dejanja. Na vrednote. Na to, da ne postaneš nekaj, kar bo vredno zabijanja žoge v tvojih sobanah. 

 

Mosul. Mesto, ki dokončno sesuje moj notranji svet pravljic. Je povedno mesto zločinov Islamske države. Prosim, da ste pazljivi. Če na stavbi piše SAFE, pomeni, da je hiša varna, saj notri ni trupel in min. Če ima rdečo oznako je to nevarnost. Kot da bi bila to video igrica. V določenih predelih ni stavbe, ki ne bi bila uničena do konca. Ko opazujem, slišim ekplozije preteklosti. Solze. Iskanje sorodnikov pod ruševinami. Cepetam od jeze nekje globoko v srcu. Koliko travm. Koliko bolečine. Odgovornost. Koga, bo kdo to plačal? S čim plačuješ lahko življenja sočloveka? Zveri smo. Žremo lastno vrsto. V enaindvajsetem stoletju. Razvoj, odjebi. Oprostite moji vulgarnosti. Ampak je to razvoj? Deklica z medvedkom lokalnega umetnika na pol podrti stavbi prestreli moje srce. Si to zaslužijo otroci Mosula? Gaze? Ukrajine? Jemna, Sirije, Somalije, Libije, Burme, Malija in da ne naštevah vseh konfliktov, ki vladajo danes. Gospod, kako vam je všeč Mosul, me na koncu ulice ruševin vpraša domačin. Petnajsletni mladenič, ki v upanju gleda mene, turista. Ugriznem se v ustnico. Močno, ker srce preveč boli. Ogromno ste pretrpeli in vam resnično želim, da se mesto obnovi hitro in zaživite srčno življenje. Kako prijazno od vas, hvala, da ste prišli. Se lahko posameznik opraviči za kriminal človeštva? Če bi se lahko, bi se. Temu mladeniču, Mosulu, Iraku. Globoko bi se priklonil in obžaloval, da smo ljudje lahko tudi to. Ruševine lastnega obstoja. 

 

Tečejo mi solze, ko pišem te zgodbe. Afrika je lahko naporna. Vendar je Irak zaznamoval mojo popotniško dušo. Ko se povzpenjam na eno od porušenih mošej, gledam dečka, starša sta ga pražnje oblekla. Kakšno leto mora biti starejši od mojega nečaka. Si lahko dovolim primerjati njuno prihodnost? Je ta kaj bolj kriv, da raste tu? In tista punčka v Gazi, ki so ji morda ravno včeraj pobili oba starša in morda še vse stare starše. Vedno bolj razumem tiste ljudi, ki imajo raje živali kot ljudi. Je to rešitev? Dvomim. Razmišljati je treba. Hoditi po svetu. Zapisati kakšno misel. In se boriti. Verjeti. Upati. Ukrepati. In dati največ od sebe, kar pač posameznik zmore. Priti v države, kjer so te veseli. Spoštovani lastno domovino, vendar se zavedati, da je svet mnogo bolj globalen, kot si želimo to priznati. In tudi zato bomo morali najti rešitve globalnih razsežnosti. Smo prebivalci tega planeta. Enega. Tudi zato se Iraku globko priklanjam za izkušnjo življenja. Sem nor? Morda za koga. Sledim nekim notranjim vzgibom učenja. Opazovanja. Bolečin. Veselja. Sreče. In hvaležnosti. Vem, zdi se mi višek razvajenosti, da se bom lahko doma ulegel v svežo oprano posteljo. Tega se zavedam. Morda se tu začne. In nadaljuje pri delu na sebi. Odkrivanju sebe, spoznavanju drugih. In iskanju čarobne palice, s katero bomo nekoč lahko zamahnili in dvignili zavest ljudem. Da je čas, da se za tistih nekaj nedogovorjenih mej uskladimo in si priznamo, dovolj časa smo iz jam, da ni treba, da koljemo en drugega. Je res ta želja preveč za čas, v katerem živimo? 

Žiga Vavpotič