Zgodba o gorili

 

»Ali je res, kar sem slišal na televiziji, da šimpanzi niso samo vegetarijanci, ampak da jedo tudi meso?«

»Je, je, res je,« mi odgovori Ananjos, naš voznik po Ugandi. »Pa ga ne jedo samo šimpanzi, tudi pavijani ga.«

»Kaj pa jedo?« Me spet zanima.

»Lovijo tiste črno-bele opice, ki smo jih videli včeraj.«

Še zadnje vprašanje na to temo sem imel: »Kaj pa gorile?«

Ananjos me pogleda, vse potovanje sem namreč sedel spredaj ob njem, se mi nasmehne in pomirjujoče pravi:

»Brez skrbi! Gorile so samo vegetarijanci.« Več kot očitno je v mojem zadnjem vprašanju zaznal kanček skrbi in nelagodja. Nisem pogledal nazaj po sopotnikih, a sem trdno prepričan, da so se ob tem odgovoru oddahnili tudi oni. Človek namreč nikoli ne ve, kaj ga čaka za vogalom. Saj poznate tisto zgodbo o Bohinjcih in zajčku?

Pogovora je konec, ker po lepi, gladki asfaltni cesti zapeljemo skozi vas. Nič posebnega ne  bi bilo, če v Ugandi ne bi hitrost prometa omejevali z neštetimi grbinami na cestišču. V eni vasi jih je toliko, kot pri nas v vsej državi. Kar po slovensko preklinjam, ko hočem svojo hrbtenico vsaj malo obvarovati pred hudim tresenjem. Ananjos se ob tem samo nasmiha, reče pa nič. On ve, da je to samo predpriprava za to kar nas čaka. Tako mineva naša vožnje proti jugozahodu države.

Popoldan se široke doline ob cesti začnejo vse bolj ožiti in dolenjski hribčki, ki dolino obkrožajo, postajajo vse bolj strmi in visoki. Bližamo se pravim goram. Slutim, da smo vse bliže našemu cilju: videti gorske gorile. Ko z asfalta zavijemo v breg na makadamsko pot, spoznamo kakšno je ugandsko podeželje.

»Koliko kilometrov pa imamo še do lodga (prenočišča)?« Spet malo zaskrbljen povprašam Ananjosa.

»Petindvajset kilometrov,« je njegov odgovor.

»No,« si mislim. »Kakšno urico, pa bomo tam.«

Kako sem se uštel. Že prvi breg nam pokaže zobe. Od cestišča so, zaradi močnih nalivov v deževnih obdobjih, ostale samo še prvobitne skale. Ananjos s polno naloženim terenskim vozilom pleza po teh skalah z ene na drugo. Z ene strani nekdanje ceste na drugo stran je lahko tudi dva metra razlike, ob robu pa pogled v dno doline. Nimam časa, da bi me lahko postalo strah. Ves čas lovim ravnotežje in blažim udarce kovinskih delov terenca.

K sreči so vmes tudi daljši ravni deli sorazmerno dobre ceste. Takrat se posvetimo opazovanju okolice. Pragozda še ni videti. Samo polja. Na obeh straneh cestišča: od dna doline vse do vrha izjemno strmih bregov, so skrbno obdelana polja. Delovnega dne je konec in po ozkih stezicah ob poljih se spuščajo, od celodnevnega dela utrujeni moški in ženske. Nobenih cul za vodo in malico. Na ramenih nosijo zgolj motike z ravnim spodnjim delom. Takšne imajo zato, da lahko prekopano zemljo ves čas nalagajo nazaj v breg in tako ohranjajo svoje njivice. Bolj, ko gledam te utrujene postave, počasi stopajoče navzdol, bolj se v meni poraja veliko spoštovanje do njih in njihovega neizmerno težaškega dela. Kako je v teh strminah, ko jih začne žgati ekvatorialno sonce, si pa sploh ne morem zamišljati.

Makadamska pot, dolga petindvajset kilometrov, traja dobre tri ure. Končno smo rešeni premetavanja na poti in lodge je enkraten. Za dobrodošlico nas čakajo osvežilna pijača in tople vlažne brisače, da si otremo prah in znoj z lic in dlani. Nato nam te še dobro zmasirajo skupaj s premrlimi prsti od krčevitega držanja v avtu. Gratis!

Zjutraj nas, starejše, odpeljejo na drugo stran gore, kjer je menda lažji dostop do goril. Po vseh formalnostih se naša skupinica osmih turistov z vodičko, par fanti z mačetami in par z puškami, spusti skozi vas navzdol do dna doline. Ko prečkamo droben potoček, je pred nami pragozd. Počasi si utiramo pot navzgor. Pri tem težaškem opravilu mi pomaga najet pomočnik, ki mi nosi nahrbtnik in mi vedno poda roko, ko ne morem več naprej. Škornji z ravnim podplatom, ki smo jih kupili nekaj dni prej na tržnici, se v strmini ne izkažejo najbolje. Sopotniku, tik ob meni, mokra spolzka zemlja vzame noge. Poleti skozi zrak in tri metre nižje pristane na grmu. Kako bi se ta polet v tisti strmini končal brez grma, rajši ne razmišljam.

Kar kmalu naletimo na prve gorile, samice z naraščajem. Te se ne zmenijo dosti za nas, le najmlajši nas radovedno opazujejo. Pustijo nam, da se jim čisto približamo, šele potem se za par metrov odmaknejo. Fantje z mačetami in puškami medtem z glasnim govorjenjem in vpitjem do nas priženejo ostali del tropa. Med njimi je velik samec, vodja tropa. Ta se vztrajno odvrača od nas in nam kaže svojo zadnjico, s čimer nam izraža svoj prezir. Nekako mi le uspe, da ga zagledam od spredaj. Dvesto kilogramska zverina kakšne tri metre pod menoj sedi in me gleda naravnost v oči. Njegov srepi pogled mi pravi: »Pridi dol če si upaš!« Dolge trenutke se tako opazujeva, potem se le spomnim, da moram narediti posnetek. Za ta posnetek sem pravzaprav prišel v Ugando. Edini posnetek, ki na tem potovanju kaj šteje.

Ko se vrnemo v vas, stopim do trgovinice s spominki, da bi kupil nekaj, kar je pritegnilo moj pogled že ob prihodu. Rečem prodajalki naj mi poda krepko zdelano obredno masko visečo nad sveže polakiranimi podobnimi turističnimi izdelki. Vidim, da se le s težavo odloča ali mi jo bo prodala. Očitno ima do te maske poseben odnos. Mogoče je to njena vez s preteklostjo, s časi, ki se ne bodo nikoli več vrnili. Prav iz enakih razlogov  sem si jo tudi jaz izbral za spomin na Afriko. Na koncu odloči denar. Ta je tudi v tem delu sveta vladar.

France Voga