IRAK

Na območju  rek Evfrata in Tigrisa v današnjem Iraku, ki je bolj znano kot Mezopotamija, so nastale prve civilizacije. Gre za 1600 km dolgo in 250 km široko ravnico, ki je bila zapolnjena z  naftonosnimi morskimi usedlinami, na to ravnico  pa sta reki s vsakoletnimi poplavami nanosili ogromno rodovitnega materiala, ki je omogočil razvoj kmetijstva.

Že v 4.-2. tisočletju pred našim štetjem so Sumerci ustanovili mestne državice, mdr. Ur, Uruk, Lagaš in Kiš. Akadski vladar Sargon I (2330-2274 pred našim štetjem) je prvi združil celo Mezopotamijo, v času Hamurabija (1792-1750 pred našim štetjem) so postali najmočnejši Babilonci, nato je najmočnejša postala Asirija, ki je obsegala ozemlje vse do Sredozemskega morja. Za časa Nebukadnezarja II (605-562 pred našim štetjem) sledi ponoven vzpon Babilona, leta 330 pred našim štetjem  pa je območje osvojil Aleksander Makedonski. Po njegovi smrti ogromna država razpade, ozemlje priključijo selevkidski državi, kratek vzpon doživi  v okviru partske države do prihoda Rimljanov (115-227). Do prihoda Arabcev leta 637 je obdobje relativnega miru, Bagdad postane središče arabskega sveta. Abasidska dinastija je propadla z vdorom Mongolov (1258), 1534 pa ozemlje  postane del Otomanskega imperija. Ob koncu 19. stoletja si prevlado nad območjem pridobi Velika Britanija, vendar leta 1932 Irak postane neodvisna država. Po nekaj državnih udarih je leta 1979 predsednik postal Sadam Husein, ki je uvedel diktaturo. V naslednjem letu se je zapletel v osemletno vojno z Iranom, ki se je končala s premirjem brez vojaškega uspeha. Takoj za tem se je zapletel v vojno z Kuvajtom, vendar je bil hitro poražen v znamenitem Puščavskem viharju. Prišlo je do upora šiitov, vendar je iraška vojska upor zadušila. Šiiti predstavljajo skoraj dve tretjini prebivalstva, oblast pa je bila v rokah manjšinskih sunitov, ki predstavljajo slabo tretjino prebivalstva. Po samomorilskem napadu na nebotičnike v ZDA so te obtožile Irak, da proizvaja kemično in biološko orožje, zato je 2003 sledil napad in padec Sadama Huseina. Za konec pa so leta 2014 v državo vpadli islamski skrajneži, ki so jih po štirih leti uspeli pregnati. Ta pregled je bil potreben, da se vidi velika dinamika dogodkov; mirno lahko trdimo, da so skozi celotno obdobje potekale vojne z vmesnimi krajšimi in malo daljšimi obdobji miru.

Zaradi političnih razmer turisti več desetletij niso mogli obiskati območij, ki bi jih lahko imenovali kot potovanje v izgubljeni svet. Verjetno se je v Iraku veliko spremenilo od takrat, ko je bilo v državi še veliko tudi slovenskih delavcev, ki so gradili velike strateške objekte po Iraku. V preteklosti so veliki vladarji postavljali palače in mošeje, tukaj se je pojavila prva pisava, v matematiko so vnesli ničlo, tukaj je bil postavljen znameniti babilonski stolp, tudi zgodbe iz Tisoč in ene noči so bile tukaj prvič povedane. Območje lahko mirno imenujemo kot dediščino sveta.

Naš prvi kontakt  z Irakom se prične na letališču v Basri, kjer nam v potni list  vtisnejo vstopno vizo za Mezopotamijo, torej ne za Irak. Mesto leži ob reki Šat el Arab, ki je nastal z zlitjem Evfrata in Tigrisa. Mesto je nastalo  leta 636 kot vojaški tabor s pomembno vlogo pri nastanku islama, danes velja za gospodarsko središče  južnega Iraka, tukaj je tudi veliko pristanišče. V preteklosti  je iz tega mesta na morje odhajal tudi Sinbad Pomorščak. Stare trgovske hiše iz 18. in 19. stoletja je zob časa že močno načel, tudi zadnje vojne jim niso prizanesle. Omogočijo nam ogled muzeja, kjer se lahko prvič srečamo z ostanki sumerske, asirske in babilonske zgodovine. Ni veliko predmetov, na žalost jih je veliko več v Parizu, Londonu, Berlinu in Oslu, saj so jih v preteklosti raziskovalci in razni prekupčevalci odnesli iz Iraka, ki tudi ni kazal veliko interesa za njihovo ohranitev. Na rečni plovbi po Šat el Arabu lahko vidimo eno izmed  razkošnih jaht Sadama Huseina, za katere obnovo ni denarja, in nekaj od njegovih 100 palač, ki si jih je dal zgraditi po različnih krajih države. Ja, prav ste prebrali, 100 palač, še nekaj jih je imel v načrtu.

V kraju Qurna se reki Evfrat in Tigris zlivata v Šat el Arab, ki se po 193 km izliva v Perzijski zaliv. Obe reki izvirata v Armenskem višavju v Turčiji in imata največ vode od marca do maja, ko tudi pogosto poplavljata. Takrat tudi zapolnita številne plitve kotanje, ki se poleti spremenijo  v slana močvirja. Zaslanjevanje tal dodatno povečujejo z umetnim namakanjem, tako da spodnji del Mezopotamije ni več tista rodovitna ravnica, kot so jo poznali v preteklosti. Gradnja pregrad in elektrarn, tudi v Turčiji in ne samo v Iraku, lahko privede do naravne katastrofe, saj reki ne bosta več dosegli  Šat el Araba. Samo da zaradi tega ne bo zopet vojaških spopadov. V neposredni bližini sotočja še zmeraj obstaja ti. Adamovo drevo, kjer naj bi Adam in Eva zaužila prepovedan sadež. Zaradi starosti drevo ne kaže znakov življenja. Na tem mestu naj bi se odvijala še ena biblijska zgodba, tukaj naj bi se Noe vkrcal na ladjo in preživel  vesoljni potop ter na koncu pristal na vrhu gore Ararat v Turčiji 5137 m visoko. Res je, da sta reki redno poplavljali območje, ki je le nekaj metrov nad morsko gladino, toda takšna višina pa je verjetno nemogoča. V okolici  je veliko močvirnatega sveta, v svojem največjem obsegu v velikosti Slovenije,  ki ga formira reka Evfrat, zato nas v kraju Al-Chibayish domačini z njihovimi tipičnimi lesenimi čolnički popeljejo med trstičje, ki ga domačini uporabljajo za gradnjo svojih hišic, podobno kot so to počeli  Sumerci v preteklosti. Bil je petek, zato so številni domačini na obrežju pekli ribe in nas prijazno vabili na piknik. No, tipično ribo so nam pripravili ob koncu plovbe, vendar večina popotnikov ni bila preveč zadovoljna. V bližini si ogledamo še velik spomenik, ki so ga postavili žrtvam padlih v zadnjih bojih priti Sadamu Huseinu. Zakaj v močvirju? Tega terena Sadamova vojska ni mogla zasesti s svojo težko oborožitvijo, dronov še ni bilo, zato je dal Sadam Husein izsušiti močvirje, da je tako lahko  zasedel ta teren. Posledice so vidne še danes, saj voda še ni napolnila vseh kanalov in kotanj, zato so  tla zasoljena in praktično neuporabna.

Mimo  mesta Nasiriyah se podamo v dve legendarni mesti Ur in Uruk. V Uru si ogledamo ostanke antičnega mesta. Zanimivo, mesto kot mestna državica, je bilo v času Sumercev pristanišče ob izlivu Evfrata v Perzijski zaliv. To pomeni, da je Evfrat v teh stoletjih nanosil toliko materiala, da se je Perzijski zaliv premaknil proti jugu za več kot 200 km. Pa naj kdo še reče, da ni podnebnih sprememb. Mesto Ur je najbolj poznano po ogromnem  templju ziguratu, ki je posvečen  boginji lune, po sumerski mitologiji znani kot Nanna. Zigurat, izraz, ki prihaja iz jezika Akadijcev, pomeni zgraditi povišano mesto. Gre za vrsto infrastrukture, ki je bila postavljena v starodavni Mezopotamiji. Predstavljala je piramido z različnimi nivoji ali nadstropji, namenjeno verskim dejavnostim. Ta vrsta gradnje je bila  po kronološkem vrstnem redu  izvedena v kulturah Sumercev, Akadijcev, Babiloncev in Asircev. Doslej so našli sledi štiriinštiridesetih ziguratskih zgradb. Večino teh arhitektur so našli v Iraku, nekatere pa v današnjem Iranu. Na splošno zigurat stoji na zgornjem delu mesta in simbolizira mesto med nebom in zemljo. V teh templjih, posvečenih bogovom teh kultur, so živeli duhovniki, ki so izvajali obrede.

Masivna stopničasta piramida v Uru je iz 22. stoletja pred našim štetjem meri 64 m v dolžino, 45 m v širino in nad 30 m v višino. Višina je špekulativna, saj so ohranjeni le temelji sumerskega zigurata. Sam zigurat je bil zgrajen iz dveh delov – v spodnjem delu iz opeke povezane z bitumnom, v zgornjem delu s trstiko. Orientacija ziguratov je enaka kot templjev - vogali so orientirani glede na štiri strani neba.  Ur je mesto, kjer je nastala prva pisava-klinopis, tukaj  so začetki astronomije in matematike, umetnosti in obrti, je tudi mesto, kjer se naj bi rodil prerok Abraham. Zaradi tega ga je leta 2021 obiskal papež Frančišek, v  bližini zigurata so v ta namen  postavili novo krščansko cerkev.

Mesto Uruk je nastalo v času okoli 4000 pred našim štetjem in je bilo v svojem največjem razcvetu z okoli 50 000 do 80 000 prebivalci največje mesto na svetu. V 27. stoletju pred našim štetjem je  mestu vladal Gilgameš. S postopno kultivacijo domačih žit iz vznožja gorovja Zagros in obsežnih tehnik namakanja, so na površinah pridelali široko paleto užitnega rastlinja. Kultiviranje žita in bližina reke Evfrat je omogočila rast Uruka v največje sumersko naselje. Kmetijski presežki in veliko število prebivalcev je olajšalo procese, kot je bila trgovina, specializacija obrti in razvoj pisanja. Uruk je bil zelo dobro prepreden s sistemom kanalov, ki so ga opisali kot "Benetke v puščavi". Ta sistem kanalov je bil povezan s pomorsko trgovino preko starodavne reke Evfrat, kot tudi z okoliškimi kmetijskimi površinami. Vse kar je bilo zgrajeno iz opeke in izpostavljeno zunanjim vremenskim vplivom, je razpadlo. Bolje so ohranjeni posamezni deli mesta, ki so ga v preteklosti raziskovali, vendar so vojne in neredi raziskave ustavili. Ostanki 16 m visokega zigurata so iz 21. stoletja pred našim štetjem

Naslednji cilj je bilo mesto Najaf, ki je za šiitske muslimane najpomembnejšo sveto mesto, saj se v osrednji mošeji nahaja grobnica Alija ibn Ali Taliba (600-661), ki je prvi imam šiitov po razcepu od sunitov. Bil je sorodnik in hkrati zet  islamskega preroka Mohameda. H grobnici  romajo šiiti iz celega sveta, zato se je bilo potrebno za notranji ogled posebej pripraviti, seveda ločeno moški in ženske. Ženski del naše skupine  se je moral nadeti v muslimanske abaje. Fotografiranje v mestu je bilo dovoljeno samo s telefoni, tudi v notranjosti so številni redarji pazili, da nismo mogli fotografirati grobnice od blizu. Veliko večja gorečnost pripadnikov šiitske verske skupnosti je bila izražena na ženskem delu ogleda.

V mestu se nahaja tudi največje pokopališče na svetu-Al Salam, saj želijo biti  šiitski muslimani pokopani na tem pokopališču. Povzpnemo se na streho garažne hiše, s katere je res neverjeten pogled na okoli 7 milijonov grobnic; kmalu bo zmanjkalo prostora. Težko si je predstavljati, da najdeš grob sorodnika, še zlasti če nisi bil udeležen na njegovem pogrebu. V mestu je tudi veliko verskih šol, saj je tukaj središče muslimanskega izobraževanja..

Ob poti proti drugemu verskemu središču Karbali se ustavimo še v mestu Al Kifi, kjer je grobnica preroka Ezekiela, v mestu pa je bilo nekoč tudi veliko Židov. Ogled bližnjih jam v Taru, v katerih so prebivali domačini, je potekal ob vojaškem spremstvu. Dostop do jam ni možen, saj teren še ni v celoti očiščen od min iz zadnjih spopadov, se pa lahko  z vojaki brez problemov fotografiramo. V bližini se nahaja še trdnjava Ukhaidir iz časov Abasidskega kalifata iz 8. stoletja. Palača  je v dobrem stanju, številni labirinti pa vas lahko hitro pripeljejo v izgubljeno situacijo. Še skok do ostankov ene najstarejših  krščanskih cerkva Al Aquiser. Nekoč je bila ob bregovih Evfrata, ki pa je kasneje spremenil potek struge, tako da so danes ostanki cerkve sredi puščave.

Drugo pomembno sveto mesto za šiite je Karbala, kjer sta grobnici imama Huseina in Al Abbasa, ki sta padla v bitki leta 680. Mesto ima okoli 700 000 prebivalcev. Nič posebnega; vendar sta vodnika navedla, da mesto ob obletnici Husainove smrti obišče do 20 milijonov romarjev po drugih podatki pa celo do  34 milijonov. Večina romarjev potuje peš iz vsega Iraka in iz več kot 56 držav; iz Basre romajo po posebej zgrajeni cesti več dni. Neverjetno. Kako uspejo zagotoviti vso potrebno logistiko? Torej je Meka malenkost v primerjavi s Karbalo. Končno prispemo v Babilon. Ogled začnemo pred vrati boginje Ištar. Gre za kopijo, original je  na žalost v Berlinu. Babilon je bil kraljestvo, ki je nastal ob reki Evfrat v 19. stoletju pred našim štetjem. Prvi vrhunec je bil za časa Hamurabija v 18. stoletju pred našim štetjem, ki ga poznamo po njegovem zakoniku. Kasneje je propadel in ponovno vzcvetel za časa vladarja Nebukadnezarja II 1000 let kasneje, ki je meje babilonskega kraljestva razširil vse do Sredozemskega morja. Ta vladar naj bi dal zgraditi tudi viseče vrtove, ki jih opisujejo kot sedmo čudo sveta. Rodna tla so dopolnjevali z zapletenim sistemom cevovodov, ki so prispevali k temu, da je imel Babilon visoko pridelavo različnih poljščin, med drugim žit, zlasti ječmena, pa tudi repe, čebule, kumar, solate. Drug temeljni steber babilonske hrane so bili veliki palmovi nasadi, ki so jim dajali dateljne, te so dodajali pijačam, tudi vinu. Zagotovil jim je tudi malo lesa, saj je to območje z malo drevesne vegetacije. Do danes je žal izginilo večina od nekdanjih 18 milijonov dateljnov dreves v spodnji Mezopotamiji. Kmetijska dejavnost Babiloncev je bila namenjena reji ovac in goveda. Podobno so izvajali lovske in ribolovne dejavnosti. Bitumen so pridobivali iz tal.

Kakšno obdobje, kaj se je na tem prostoru v tisočletju vse zgodilo in kaj vse je izginilo. Na koncu ga je zavzel Aleksander Makedonski, ki naj bi tukaj tudi umrl in bil pokopan. Danes Babilon ni tisto, kar je bil pred desetletji. Sadam Husein ga je namreč dal rekonstruirati in pri tem tudi poskrbel za svoje pečate v zidakih kot Nebukadnezar II, za katerega naslednika se je smatral.  Moram reči, da me rekonstrukcija ni prepričala. Ali je na višjem podiju, ki naj bi predstavljal prestol, leta 323 pred našim štetjem  umiral Aleksander Makedonski, pa bo verjetno potrebno še počakati. V bližini se je nahajal tudi znameniti babilonski stolp, ki ga vsi prikazujejo v obliki okroglega stolpa, čeprav je bil v osnovi zigurat z dimenzijami 91x91m imel n aj bi sedem nadstropij in meril 90 m v višino. Danes je na originalnem mestu stolpa  samo dvignjen teren z majhno vdolbino na sredini; okolica je neurejena. Na robu arheološkega najdišča si je na umetni vzpetini Sadam Husen dal postaviti eno izmed svojih rezidenc, s katere je imel lep pogled na ostanke Babilona; danes je palača razbita, v notranjosti so vandali odstranili vse, kar se je dalo, v nadstropje nas ne pustijo, saj je brez šip in nevarno za morebitne padce. V notranjosti otroci nabijajo žogo v nekdanjih rezidenčnih salonih, malo starejši pa vpijejo, da je bil Sadam tiran. Okolica je precej neurejena; v bližini pa sta vidna še dva umetna hriba, na katerih je Sadam Husen želel postaviti še dve palači, tako da bi bilo skupno število 103 palače. Ni jih dočakal, prav tako ni spel narediti žičnice nad Babilonom.

Na hitro si od daleč v odsevu sonca od daleč ogledamo ostanke zigurata v kraju Borsipa in ostanke  sumerskega mesta Kiš, ki je nastalo v 7. tisočletju pred našim štetjem. Videti je ostanke zigurata in obzidja, ob sončnem zahodu pa so čuvaji zgodovinskega spomina postali potepuški psi.

Prispemo v glavno mesto Bagdad, ki ima okoli 7 milijonov prebivalce, V mestu vlada prometni kaos, semaforjev ne upoštevajo, saj promet urejajo miličniki. Kljub velikemu prometu ni videti prometnih nesreč. Mesto je nastalo ob reku Tigris in že leta 762 je postal središče Abasidskega kalifata. V času največjega razcveta je bil z milijonom prebivalcev največje mesto na svetu. V mestu je bilo veliko akademskih institucij; mesto je bilo trgovsko in intelektualno središče muslimanskega sveta. Ostanke slavne preteklosti Sumercev, Babiloncev, Asircev in muslimanov si je mogoče ogledati v iraškem muzeju. Dve uri ogleda hitro mineta, nemogoče si je ogledati vse, čeprav je veliko kvalitetnih ostankov po tujih muzejih. Ob številnih domačih šolarjih smo bili edini tuji obiskovalci. Nekaj ostankov slavne preteklosti je še v mestu kot npr. Abasidska  palača iz 13. stoletja, urni stolp iz otomanskih časov in nekaj kvalitetnih zgradb iz 18. in 19. stoletja, ki so večinoma v zelo slabem stanju, nekatere so začeli obnavljati. Obvezno se je potrebno sprehoditi po  slavni ulici Mutanabbi, kjer prodajajo knjige in se ustaviti v zgodovinski kavarnici Shabander Cafe, kjer so se nekoč srečevali umetniki in pisatelji. Žal je pred leti pred kavarno razneslo avtomobil bombo, ki je zahteval več kot 100 mrtvih, tudi štiri lastnikove sinove. Kavarnico so obnovili, življenje teče dalje, vendar je spomin prizadetih zagotovo ostal. Slike posameznikov,  nalepljene na stenah notranjosti kavarne, so neme priče nekdanjega umetniškega in duhovnega bogastva.

Ob poti  prosti Samari smo priča velikemu onesnaževanj, ki ga povzroča izgorevanje plina, saj ga Iračani ne uporabljajo. Svoje dodajo še cementarne, tako da velja Irak za eno najbolj onesnaženih držav na svetu, letna polucija oddanih plinov v ozračje naj bi presegala letno polucijo v  ZDA.

V Samari smo imeli namen, da si ogledamo spirali minaret in se na njega tudi povzpnemo. Žal to ni bilo mogoče, saj potekajo obnovitvena dela na Veliki mošeji v neposredni soseščini, zato smo si lahko na hitro ogledali samo zunanjost. Antična prestolnica Samara iz leta 836-892 je izjemen dokaz o abasidskem kalifatu, ki je bil glavni islamski imperij tega obdobja; obsegal je območje od Tunizije do Srednje Azije. Je edina preživela islamska prestolnica, ki ohranja svoj prvotni načrt, arhitekturo in umetnost, kot so mozaiki in rezbarije. Mesto je na seznamu UNESCO. 20USD je bila vstopnina, enaka kot za vse ostale oglede po Iraku.

Nekoliko severneje se nahaja mesto Tikrit, ki je rojstno mesto Sadama Huseina, tudi njegova življenjska pot se je končala na tem območju. Razmere niso preveč varne, zato smo si mesto ogledali  samo v obliki počasne panoramske vožnje. Večina Sadamovih palač je razbitih, svoje so naredili še islamski skrajneži, ki so leta 2014 zverinsko ubili okoli 1 700 mladih vojakov in jih pometali v reko Tigris. Reka je bila nekaj dni rdeče barve, večino trupel pa je odnesla. Ker je bila  večina  prebivalstva v mestu sunitskega porekla in  je imela v času Sadama Huseina  pomembne politične funkcije v državi, so po izgonu islamskih skrajnežev  vladajoče šiitske oblasti z njimi dodatno obračunale in pravzaprav naredile v mestu veliko večjo materialno škodo, kot islamisti.

V mesto Kirkuk, v okolici katerega so velike naftne rezerve in velja za primer sožitja med Turkmenci, Arabci in Kurdi, nas pričaka kurdski vodič. Ustavimo se pri ogromnem kipu, posvečenemu kurdskim borcem-pešmergam, ki so po štirih letih spopadov pregnali islamske skrajneže.

Nato sledi vstop v Kurdistan. Kaj lahko pričakujemo v tej avtonomni pokrajini znotraj Iraka? Ob iraška vodiča sta morala pridobiti kurdsko vizo.  Mi dodatne vize nismo potrebovali. Bolj ko se bližamo kulturnemu središču Kurdistana Sulejmaniji, bolj smo presenečeni. Popolno nasprotje od ostalega Iraka, kot da smo nekje na zahodu. Urejeno mesto, povsem moderne trgovine, veliko novogradenj, promet po širokih cestah poteka ob upoštevanju prometnih predpisov. Evropejci imamo napačno predstavo, da so ta območja nekje popolnoma zapuščena. Na koncu nas domačini še namestijo v najboljši hotel v mestu in s tem tudi v Iraku, kjer je iz vrtljive restavracije v 27 nadstropju, kjer je možno dobiti tudi alkoholne pijače,  možno opazovati nočno Sulejmanijo. Življenje v Kurdistanu pod Sadamom Huseinom je na žalost najbolj prikazano v ti. Rdečem muzeju oz. kot ga imenujejo Kurdi Amna Suraka. Koliko nedolžnih ljudi je izgubilo življenje  v tem temačnem obdobju sodobne iraške zgodovine, tudi s strupenimi plini je iraška vojska poskušala zatreti vsakršen odpor. Svoje so dodali še islamski skrajneži. Ogled prostorov nekdanjega zapora in številnih fotografij se nas je močno dotaknil. Kaj bi na svetu naredili z denarjem, ki ga namenjamo za orožje, koliko nedolžnih ljudi je zaradi vojn izgubilo vse svoje premoženje, svoje družine, svojce in prijatelje. Človek se vpraša, zakaj.

Proti glavnemu mestu Kurdistana Erbilu se podamo po panoramski cesti skozi gorati kurdski del. Ta cesta za razliko od ostalih ni v najboljšem stanju, vendar je izjemno frekventna; nekajkrat sem imel občutek, da bomo na avtobusu ostali brez stranskih ogledal, vendar se je vse dobro izteklo. Pred Erbilom (tudi Arbil) smo videli ogromen spomenik vsem Kurdistancem, ki so se borili proti  islamskim skrajnežem. Tudi Erbil velja za eno najstarejših stalno naseljenih mest na svetu, saj njegovi začetki sodijo v 23. stoletju pred našim štetjem. Stara arbilska citadela v mestu je pod UNESCOM in je v fazi počasne prenove. Znotraj citadele so nekatere palače, ki pričajo o slavni preteklosti, pod citadelo pa je velik prostor s številnimi fontanami in mestno tržnico, kjer se je ob lepem zgodnjepomladanskem vremenu trlo prodajalcev in kupcev; prevladovali so seveda moški s tipičnimi kurdskimi oblačili. Ni bilo nobenih problemov za fotografiranja z domačini, večino pobud za spominske fotografije je prišlo z njihove strani, tako kot drugod po sukih, so spraševali od kod smo.

Ponovno zapustimo Kurdistan in se podamo še do drugega največjega mesta v Iraku Mosula. Mesto je bilo središče Asirske vzhodne cerkve, v njem so bili številni grobovi prerokov iz stare zaveze, ki so jih islamski skrajneži leta 2014 večinoma uničili. Mesto je močno poškodovano, saj je bilo  od leta 2014 do 2017 v rokah islamskih skrajnežev. Na območju mesta so potekale srdite bitke med islamskimi skrajneži in iraško vojsko. Ta se ni zmenila za številne civiliste, ki so se nahajali na območju spopadov in se niso imeli kam umakniti. Številni objekti so porušeni, oznake  »safe« na zidovih potrjujejo, da je so območje očistili min in mrtvih, tam kjer te oznake ni, je gibanje še vedno smrtno nevarno. Spopadi niso prizanesli tudi  trdnjavi Bashtabiya iz 12. stoletja. Toda življenje mora teči dalje, na bližnji tržnici je živahno dogajanje kljub temu, da je petek, pri muslimanih dela prost dan.

Na robu mesta se nahajajo ostanki slavnega antičnega mesta Ninive. Mesto je bilo naseljeno že v prazgodovini, vendar se prvi podatki pojavijo okoli leta 2400 pred našim štetjem. Ninive so  bile  prestolnica Asirije od leta 704 pred našim štetjem, vse do padca cesarstva in mesta leta 612 pred našim štetjem. Mesto je bilo  obdano z obzidjem iz masivnega kamnitega in opečnega zidu v dolžini  12 km;  podstavek zidu je bil sestavljen iz klesanega kamna, visokega okoli 6 metrov, na njem je bil opečni zid še približno 10 metrov visoko in 15 metrov v širino. Kamniti oporni zid je imel kamnite stolpe v razmiku približno vsakih 18 metrov. Obzidje je bilo opremljeno s petnajstimi monumentalnimi vrati. Njegovi graditelji so ustvarili kompleksen sistem vodovoda in kanalov, da so v mesto speljali vodo in omogočili namakanje kraljevih vrtov. Arheologi so ob koncu 19. stoletja našli  Asurbanipalovo knjižnico, ki predstavlja najpomembnejši vir za zgodovino in kulturo Asirije. Danes je shranjena v Britanskem muzeju v Londonu. Kaj je možno videti danes? Nekaj obzidja je obnovljenega, ostali deli so zapuščeni in čakajo na boljše čase.

 Že pred potovanjem smo bili seznanjeni, da bodo ob poti številne kontrole, saj se v državi še zmeraj zadržujejo posamezni islamski skrajneži. »Mi smo zato tukaj, da se vi počutite varni«, je bil pogost odgovor  na teh kontrolah, vendar so bili vojaki, policisti in drugi uradniki zelo prijazni. » I love Slovenija«, je bil pogost odgovor, na vprašanje od kod smo. »Lepo da ste prišli v našo deželo, mi k vam v Evropo ne moremo, saj nas smatrate za teroriste«. Kakšna zabloda »civiliziranega in demokratičnega« sveta.

 Tudi s prepovedjo fotografiranja v svetih mestih Najaf in Karbala, razen s telefoni, smo bili prehodno seznanjeni, prav tako o obveznih abajah za ženske  v teh svetih mestih. Tudi alkohol je v teh mestih strogo prepovedan, tudi drugod ga praktično ni, razen v Kurdistanu.

Vsi, ki smo že kdaj potovali po arabskih državah, smo vedeli, da nas čaka odlična hrana in nismo se zmotili. Kako se uspešno upreti  svežemu arabskemu kruhu in številnim okusnim omakam pred glavno jedjo. Poskušali smo, vendar se je zgodba zmeraj ponovila, do glavne jedi smo se že najedli. Sestavine, ki se najpogosteje uporabljajo pri arabski kuhinji so cimet, čebula, česen, sezam, riž, čičerika, žafran, origano in kumina in ob jedeh se skoraj vedno uporablja pekoča omaka. Od zelenjave največ uporabljajo kumare, melancane, paradižnik in stročnice, kar pa se tiče sadja, arabska kuhinja uporablja veliko citrusov, datljev in fig. Veliko je tudi oreškov, od pistacij do mandljev, orehov in indijskih oreškov ter arašidov. Pri mesnih jedeh prednjači perutnina in jagnjetina, postrežejo tudi ribe, možno je dobiti tudi kamelje meso. Konec obreda je obvezno  čaj.

Za obisk Iraka je sedaj pravi trenutek. Zagotovo ga vsak obiskovalec doživi po svoje. Na področju turizma delajo prve korake, zato jim je potrebno oprostiti za nekatere napake.

 

Srečko Štajnbaher

SKORAJ DUCAT ZGODB IZ IRAKA 

 

Ali si nor? Ti je tega res treba? Pa saj stalno hodiš v Afriko, a ni to dovolj? Nekaj stavkov, ki so spremljali mojo odločitev, da si ogledam Irak. Turistično. Tudi zato me je nasmejal komentar znanke, da če bi imela ona službo, ki bi jo poslala v Irak, da bi takoj dala odpoved. Razmišljal sem, če ji povem, da je to moja želja in da grem tja čisto neslužbeno. Včasih se odločim, da ne razlagam svoje resnice. Priznam, da me je spremljal nenavaden občutek. Naj res grem? Je nevarno? Ko so pred meseci bombandirali nekaj točk v Iraku, sem celo preveril pri agenciji, če bo tura odpovedana. Trideset vas gre. Še večje presenečenje je bila starost nekaterih sopotnikov. Krepko čez osemdeset je imel najstarejši. Snemam klobuk, da je duh avanturizma tako prisoten med Slovenci. Res pa je, da je bil Irak skoraj štirideset let praktično nedostopen. Spomnil sem se, kako sem pred leti imel predsodke do Irana, sedel v letalo in odletel. Izjemni izkušnji naproti. 

 

Se bi slikali z mano, je bilo vprašanje nekaj prvih dni na jugu Iraka. Zdelo se je, da smo turisti dobrodošli. Nenavadna dobrina, ki prinaša upanje. Nasmehi, s telefonom so mahali tudi tisti, ki niso znali angleško. Welcome, welcome, je bila beseda zahvale. Toplina izkušnje Irana se je samo stopnjevala. Prijaznost Iračanov se je zdela še večja. Sedimo v hotelu. Kar naenkrat vstanejo vsi okoli nas. Notri stopijo policisti in vojaki. Sedejo za sosednjo mizo. Prinašajo sadje, baklave, kavo. Pomembna delegacija, se zdi. Obrnem se. V tistem me pogleda vojak z rdečo baretko. Strumno stopi do nas. Vstanem, on poda roko, jaz njemu in v perfektni angleščini vpraša, od kje smo in kaj delamo tu. Ni se zdelo, da bi bilo to zasliševanje. Bolj prijateljski klepet. Tu smo za vas gospod, želimo, da se počutite varno. Vas lahko povabimo jutri na kosilo? Žal se urnik pokriva z odhodom. Tu je moj osebni telefon. Če boste kaj rabili, smo tu za vas. Z gospodom sva vodilna za varnost v regiji Nasiriyah.  Veseli smo, da ste tu. Razmišljam, če pride kdaj šef policije do turistov v Ljubljani, Bledu ali Mariboru. Verjetno bi tudi njim pomenilo to nekaj. Nam je. Prav posebno dobrodošlico. 

 

Na terasi hotela v svetem mestu Karbala ne točijo alkohola. Tu morajo tudi turistke nositi abaje, ki pokrijejo vse, razen obraza. Politika države, ki jo spoštujemo. Včasih, priznam, se vprašam, kakšno politiko imamo v Evropi. Do svoje kulture in do drugih kultur. Zvesti liberalec v meni se zaveda izziva, ki ga nosijo migracije. O tem ni široke razprave. V duhu strpnosti. Si za, si proti, si naš, si njihov. Klepetamo ob šiši, ki je družabna spremljevalka Iraka. V tistem lokalni vodič izreče stavek, ki mi da misliti. Veste, jaz ne dobim vize, da pridem k vam v Evropo na obisk. Za vas sem terorist. Preprosto za to, ker sem rojen v Iraku. Preobujem čevlje. To delam pogosto. Težko je soditi svet drugih iz lastnega fotelja. Tudi zato se mi zdi prav, da svet vidiš. S svojimi očmi. S svojim razmišljanjem. S svojo hrbtenico. In priznamo ali ne, lahko leporečimo o enakosti ljudi. Za nas so oni teroristi. V večini pogledov. V večini razmišljanj. Predvsem tistih, ki sveta tu niso nikoli videli in ga verjetno nikoli ne bodo. 

 

Babilon. Zdi se, da nas je objela zgodovina. Zgodb, velikanov, moči. Kako zanimivo se zgodovina spreminja, razmišljam, ko opazujem ostanke nekoč najpomembnejšega mesta v antični Mezopotamiji. V tistem, ko razmišljam, kje je vse hodila noga Aleksandra Velikega, me v sedanjost pokliče glasno petje. Osnovnošolski obisk iraških deklet. Stare morajo biti nekje deset let. Mahajo, pojejo. Radost in življenje se čuti. Se lahko slikamo z vami. Standardno vprašanje, ki mu vedno pokimamo. Seveda pa je zvedavost tudi spremljevalka mojih popotovanj. Jih lahko vprašate, koliko od njih bo postalo predsednica države? Čutim, da spravim lokalnega vodiča v manjšo zadrego. Ženskih predsednic očitno niso vajeni. Tega se seveda zavedam, vendar je dolžnost popotnikov, da spreminjamo razmišljanja. Skoraj polovica mladih punc dvigne roko. To je upanje. Tokrat bom z nasmeškom praznoval osmi marec. Z zavedanjem, da bo borba še dolga. V upanju, da eni od njih uspe. Takrat bom verjel, da ima Babilon posebno energijo še danes. 

 

Ni Iraka brez Sadama Huseina. Njegove zgodovine. Zapuščine. Mnogih bolečin. Strahotnih dejanj. In seveda več kot stotih palač, ki so mu pripadale. Tista nad Babilonom je bila prav posebna. Verjetno je črpal energijo moči iz Babilona in bil prepričan, da je prav on lahko celo večji od tega kraljestva. V tistem vidim, kako brcne sedemletnik žogo v palači. Direktno v zid. Tam, kjer je verjetno Sadam sanjal o vzponu, vsemogočnosti. Boleče je gledati, kako palače propadajo, kako po njih rišejo grafite. Vendar ta brca žoge v zid nosi sporočilo. Velikanom, ki v pohlepu moči vladavine iščejo svoj nadbožanski status v družbi. Padci so boleči. Znani. Nekatere obesijo, nekateri umrejo v pobegu pred lastnim narodom. Vladanje je odgovornost. In dobro vlada lahko samo tisti, ki je naredil resno osebno analizo. Moč spremeni človeka. Prepogosto v še večjo žival. Ki žre lastne otroke. To je nevarnost politike, ki se je premalo zavedajo tisti, ki se podajo na pot prestola. Tako majhni lahko postanete v zgodovini, da bo v vaši dnevni sobi nekoč osnovnošolec brcal žogo. Ta svet, predvsem pa človeštvo in njegova prihodnost pa krvavo rabi voditelje, kjer si bo vsak osnovnošolec želel postati on. Oziroma še bolje, ona. Vzor. Spoštovanje. Upanje in zaupanje. Vera, če želite. V tisto, skupno dobro. Prav vseh. Je to sploh še mogoče? 

 

Bagdad. Prestolnica, ki nosi toliko sporočil. V Iraku se zdi, da je zgodovina pisala svoja poglavja. Z debelimi črkami naslovov. Poglavja, ki jih ni za zanemariti. Obožujem ulice, kjer imajo knjigarne glavno besedo. Dobro, zamižim, ko vidim vmes poceni plastično robo. Davek sodobnega časa, očitno. Ulica Mutanabbi je sinonim za intelektual Bagdada. Kavarna Shabander pa objame vsakega s prav posebno energijo. NI čudno, saj so se tu srečevali pisatelji in umetniki, ki so pogosto bili trn v peti režimu. V teh krajih se to plača. Pogosto s krvjo. Leta 2007 je pred kavarno eksplodiral avto, ki je ubil več sto ljudi. Vključno z štirimi sinovi lastnika. Odziv celotne javnosti je bil hiter, kavarno se je prenovilo. Režimi lahko jemljejo življenja, ne morejo pa vzeti skrivnostne energije, ki jo nosi drugačnost, poštenje, tisto dobro, na katero v svetu individualizma tako zlahka pozabimo. V tistem ugasne luč. Pogosto kasneje še zmanjka elektrike. Vendar kot da se ni zgodilo nič. Ljudje imajo svoje debate, stavim, da tudi danes moti koga kaj v trenutni vladi. Cesar je gol, je prav, da si dovolimo zaklicati takrat, ko to lahko podkrepimo z dejstvi. Oblast nikomur ne daje pravice, da uničuje prihodnost naroda. Oblast ni dana. Je posojena v upanju, da bo tisti, ki jo izvaja, delal svet lepši in boljši. Je to res tako težko dojeti? Spijem čaj, se poklonim lastniku in že se izgubim na bazarju, med preveč poceni robe za tako imeniten kraj. Na kavarne. Na intelektualce v njih. In na debate, ki jih prinaša energija dobrega. Samo ta ima moč, da svet spreminja. Korak po koraku, si mislim, ko ne morem zvečer zaspati. Ščepec naivnosti očitno pomaga, da mirno trdno zaspim v iraški prestolnici. 

 

Zahtevni smo. Popotniki. Naša pričakovanja. Naši pogledi. Naša prepričanja. Kaj je prav in kaj ne. Štirideset let v državi, kjer ni turizma, pusti sled. Obnemimo, ko nam hočejo zaračunati 20 dolarjev za stolp, ki je zaprt. V muzeju, kjer ni vstopnine, pravijo, da jo bodo plačali oni. Turizem ni stvar, ki se preprosto zgodi. Turizma se je treba učiti. Vendar je prav, da turizem temelji na poštenju, na tem, da se gostje počutijo dobrodošle. Na zgodbah. In na spominih. Je to iz Iraka, vneto sprašujemo na bazarjih. In oni odkimavajo. Iran, Libanon, Sirija. Država, ki ima Babilon, država, kjer se je razvila pisava, si bo morala vzeti čas, da bo znala ponuditi tisto, kar jo zaznamuje. Irak ponudi veliko. Že danes. Le z veliko potrpežljivosti ga moramo razumeti. Opazovati. Se vanj zaljubljati. Saj veste, odnosi so naporna stvar. In rabijo čas. Delo na sebi. Obeh partnerjev. Zgradili so hotele, ki presenetijo. Prijaznost in želja ljudi, ki je temelj vsega, sta prisotni. Resno se bodo morali spopasti s smetmi. To je boleče gledati. Preseneti me, kako težko je kupiti časopis, lahko pa na cesti kupite škorca. Vendar, Orient ponuja bogastvo začimb. Verjamem, da bodo kmalu razumeli, da samo poper in sol nista dovolj. Za spomin sem kupil sušene vrtnice. Kaj je lepšega kot topla kad s svečami ob njej in vrtnicami v njej? 

 

Kdaj me stisne, tako pri srcu? Kdaj se mi zasolzijo oči? Žal prevečkrat. Ko vidim na ulici starega človeka, ki steguje roko in vem, da ne zmore več delati, očitno pa je lačen. Ko hodijo otroci po cesti in prodajajo žvečilne gumije, namesto, da bi bili v šoli. In predvsem, ko vidim na ulici luknje v hišah. Ker vem, da je to povzročilo orožje. Nekdo je streljal. In če je zadel stavbo, je gotovo zadel tudi človeka. Slike na različnih koncih Iraka govorijo o mrtvih. Različnih režimov. O krutosti Sadama Huseina in temi, ki jo je prinesel v to državo ISIS. Pogosto se zadnje čase sprašujem, kaj se dogaja z zavestjo ljudi. Res ne zmoremo, da se dogovorimo, da vojn ne rabimo? Si nismo dovolj razdelili ozemlja, da bi tekmovali z znanjem, s tem, da najdemo rešitve za človeštvo? Kaj nam bo umetna inteligenca, če je neumnost človeka neomejena? Morda pa je prav v tem upanje, da človek v umetno inteligenco pripelje ljubezen in spremeni svet. Slišim vas, kako se smejite. Izvolite. Razumem orožarske lobije. Poznam interesne združbe. Vem, da ravno droge in orožje poganjata denar, pohlep, občutek nadvlade. Ampak spoštovani, težko mi vzamete vero v karmo, v ljubezen, v to, da se da spreminjati svet. Vsak po malo. Nekoč morda energiji ljubezni uspe, da premaga temo tega sveta. Morda Irak res ni najboljši kraj na svetu, da bi te v to prepričalo. Ampak dragi moji, pol osnovnošolk je dvignilo roke. Da bodo predsednice te države, nekoč. Optimisti najdemo luč. Vi pa nadaljujete s teptanjem upanja in optimizma. 

 

Vidim, da reže Irak po mojem notranjem prepričanju, da se je svet lep. Kurdi. Narod brez države. Krepko čez 20 milijonov jih je. V Turčiji, Iranu, Siriji in Iraku. Sever Iraka je pomemben del Kurdistana. In prav tu so jim največkrat obljubili državo. Amna Suraka. Rdeči muzej v Sulejmaniji govori. Zadane. Klofuta. Vse nas. Od leta 2003, ko je postal opomin vsem nam. Pred tem je bil sedež iraške tajne policije. Hkrati je bil v njej tudi zapor, v katerem je bilo zaprtih in mučenih veliko študentov, kurdskih nacionalistov in drugih disidentov. Svojo ceno pa so Kurdi plačali tudi v času ISISa. Plačali ceno. Se opravičujem. Zverinsko so jih klali. Ravno si ogledujem spominsko sobo genocida. Napad z živčnim plinom. Razmišljam, kako bi se počutil sam, če ne bi imeli svoje države. In bi nekaj tisoč rojakov nekdo zastrupil in pobil z živčnim plinom. Koliko travm, bolečine bi to prineslo narodu, ki še zdaj ne more pozabiti na delitev med rdečimi in belimi. V tistem me prosi novinarka kurdske televizije, če sem pripravljen dati izjavo. Prav iskreno jim želim, da se bodo nekoč zaljubljali v lastni državi. Ja, svobodno, lastno državo želim. In se ob tem počutim kot na tekmovanju za miss sveta. Mir v svetu. Mi ostane kaj drugega? Opomin in spomin na Amna Suraka bo za večno z menoj. Kot je Toul Sleng v Kambodži.  Auschwitz na Poljskem. Opomini in spomini, v to verjamem, pa pomembno vplivajo na dejanja. Na vrednote. Na to, da ne postaneš nekaj, kar bo vredno zabijanja žoge v tvojih sobanah. 

 

Mosul. Mesto, ki dokončno sesuje moj notranji svet pravljic. Je povedno mesto zločinov Islamske države. Prosim, da ste pazljivi. Če na stavbi piše SAFE, pomeni, da je hiša varna, saj notri ni trupel in min. Če ima rdečo oznako je to nevarnost. Kot da bi bila to video igrica. V določenih predelih ni stavbe, ki ne bi bila uničena do konca. Ko opazujem, slišim ekplozije preteklosti. Solze. Iskanje sorodnikov pod ruševinami. Cepetam od jeze nekje globoko v srcu. Koliko travm. Koliko bolečine. Odgovornost. Koga, bo kdo to plačal? S čim plačuješ lahko življenja sočloveka? Zveri smo. Žremo lastno vrsto. V enaindvajsetem stoletju. Razvoj, odjebi. Oprostite moji vulgarnosti. Ampak je to razvoj? Deklica z medvedkom lokalnega umetnika na pol podrti stavbi prestreli moje srce. Si to zaslužijo otroci Mosula? Gaze? Ukrajine? Jemna, Sirije, Somalije, Libije, Burme, Malija in da ne naštevam vseh konfliktov, ki vladajo danes. Gospod, kako vam je všeč Mosul, me na koncu ulice ruševin vpraša domačin. Petnajtsletni mladenič, ki v upanju gleda mene, turista. Ugriznem se v ustnico. Močno, ker srce preveč boli. Ogromno ste pretrpeli in vam resnično želim, da se mesto obnovi hitro in zaživite srčno življenje. Kako prijazno od vas, hvala, da ste prišli. Se lahko posameznik opraviči za kriminal človeštva? Če bi se lahko, bi se. Temu mladeniču, Mosulu, Iraku. Globoko bi se priklonil in obžaloval, da smo ljudje lahko tudi to. Ruševine lastnega obstoja. 

 

Tečejo mi solze, ko pišem te zgodbe. Afrika je lahko naporna. Vendar je Irak zaznamoval mojo popotniško dušo. Ko se povzpenjam na eno od porušenih mošej, gledam dečka, starša sta ga pražnje oblekla. Kakšno leto mora biti starejši od mojega nečaka. Si lahko dovolim primerjati njuno prihodnost? Je ta kaj bolj kriv, da raste tu? In tista punčka v Gazi, ki so ji morda ravno včeraj pobili oba starša in morda še vse stare starše. Vedno bolj razumem tiste ljudi, ki imajo raje živali kot ljudi. Je to rešitev? Dvomim. Razmišljati je treba. Hoditi po svetu. Zapisati kakšno misel. In se boriti. Verjeti. Upati. Ukrepati. In dati največ od sebe, kar pač posameznik zmore. Priti v države, kjer so te veseli. Spoštovani lastno domovino, vendar se zavedati, da je svet mnogo bolj globalen, kot si želimo to priznati. In tudi zato bomo morali najti rešitve globalnih razsežnosti. Smo prebivalci tega planeta. Enega. Tudi zato se Iraku globoko priklanjam za izkušnjo življenja. Sem nor? Morda za koga. Sledim nekim notranjim vzgibom učenja. Opazovanja. Bolečin. Veselja. Sreče. In hvaležnosti. Vem, zdi se mi višek razvajenosti, da se bom lahko doma ulegel v svežo oprano posteljo. Tega se zavedam. Morda se tu začne. In nadaljuje pri delu na sebi. Odkrivanju sebe, spoznavanju drugih. In iskanju čarobne palice, s katero bomo nekoč lahko zamahnili in dvignili zavest ljudem. Da je čas, da se za tistih nekaj nedogovorjenih mej uskladimo in si priznamo, dovolj časa smo iz jam, da ni treba, da koljemo en drugega. Je res ta želja preveč za čas, v katerem živimo? 

Žiga Vavpotič

 

 

Žiga Vavpotič

MOJE IZKUŠNJE Z VAN GOGHOM

Nekateri potujejo najraje sami. Jaz ne. Sem čredni človek. Lepo mi je, če logistiko prepustim profiju in lahko popolnoma uživam v novih krajih, ljudeh, običajih! In sopotnikih.

Potovala sem z raznimi agencijami. Bile so dovolj solidne, le jaz sem bila prezahtevna. Nekatere so imele sprejemljive cene in nesprejemljive hotelske storitve, druge so imele zdolgočasene vodiče, tretje so  te gnale kot hudič grešno dušo v želji, da ti pokažejo vsak kamen, na katerega je stopila prednikova noga. Še Štajerce sprobam, sem si rekla, in prvič šla na potovanje z Van Goghom.

Bilo mi je všeč in od takrat potujem z njimi. Cena je višja kot drugje, program vreden cene, hotelske storitve bistveno boljše kot pri ostalih. In vodiči? Veliko znajo,  če je le mogoče, prisluhnejo željam potnikov, ne kažejo naveličanosti in ne utrujenosti. Z večino  še dolgo po povratku s potovanja piješ kavico v kakem lokalu in čutiš, da imaš novega prijatelja. In sopotniki?  To je pa skriti adut Agencije Van Gogh!

Ivo  zna spraviti skupaj ljudi tako, da se znova in znova srečujejo na njegovih potovanjih kot stari znanci in prijatelji. V njegovih skupinah ne more biti nihče osamljen. Nihče se ne more dolgočasiti. V njegovih skupinah ni ljudi, ki ne bi imeli smisla za humor, če pa ga nimajo, ga dobijo. 

Pri Van Goghu ni vedno vse idealno. Van Gogh ima visoke kriterije in nas je razvadil. Če je kaj drugače od pričakovanj, se jezimo na direktorja. On stoično prenese kritike, se mogoče jezi na nergača, a zagotovo upošteva pripombe svojih potnikov in se z  ekipo potrudi, da smo zadovoljni.

Pravkar smo končali eno potovanje in že si pošiljamo maile in si telefoniramo, kam bi šli naslednjič. Z Van Goghom, seveda!

Dragica I.C.